Hvaležnost pomeni, da je za nas tako pozitivno, kot negativno doživetje čudovita izkušnja življenja. Če te hvaležnosti ne vidimo bo varnost vedno premagala življenje v nas.
Ne bodi gledalec, ampak igralec. Od gledalcev se ne pričakuje, da bodo aktivni, temveč, da navijajo za tiste, ki so aktivni v življenju.
Nikoli ne veš ali bo komunikacija z nekom dobra ali ne. Ne veš, dokler ne greš tja. Kaj pa, če ne bo – komu mar. Najbolj pomembno, da je zabava.
Ko ne veš kaj bi naredil, je vedno dobro, da se usedeš in razmisliš kako in kam naprej. Pri tem pa uživaš, saj je to ena redkih odločitev, ki jih boš sprejel sam.
Največje vprašanje je, koliko zgodovine smo si sami naredili. Izbira je fiktivnost v rokah tistih, ki imajo moč. Če smo pogumni si bomo, čim več zgodovine ustvarili sami, iz nje pa odstranili sidra in prepričanja, ki nas omejujejo.
Če naredimo vse stvari dostopne, damo vse stvari na isto vrednost in to je nič. Kaj pomaga bogastvo sveta, če te ne osrečuje več. Kaj ti pomaga moč v denarju in slavi, če s takšnim četudi močnim motorjem ne veš, kam bi rad prišel.
Blizu boga bi prišel, če bi lahko naredil, da ljudje pozabijo. Ponovno rojstvo pomeni sposobnost pozabljanja.
Velikokrat želimo bližnjice. Če pa naredimo celotno pot zaradi veselja, ker le tako doživimo polno doživetje, vemo, da življenje niso bližnjice. Ko raziščemo vse poti smo veseli, ker smo pot lahko prehodili, ne pa ker smo jo morali, saj nismo našli bližnjice.
Kakšne zidove so včasih gradili, da bi se obvarovali pred sovražniki, zdaj jih gradimo, da bi se obvarovali pred samim seboj. Če si zaprt v palači, je to še večji zapor, saj veš, da te tudi bogastvo ne bo osrečilo.
Ta svet je postal svet bližnjic. Ljudje pa si želimo življenja in raziskovanje poti. Če kje najdeš bližnjico je ok, samo ne jih iskati, ker boš izgubil smisel, ki je v doživljanju poti. Nekdo, ki nenehno išče bližnjice, bo sicer zelo hitro prišel do končnega cilja in umrl znotraj sebe že zelo zgodaj.