Aktivno zaznavanje torej pomeni, da na podlagi  čutov spremljamo sogovornika, pri čemer smo zlasti pozorni na spremembe signalov:

• fiziologije telesa (drža, izgled),
• emocionalnega stanja (jeza, veselje) in
• dinamike (dihanje, govorjenje).

Ko se želimo povezati z drugo osebo lahko na začetku pogovora posnemamo njeno govorico telesa, dihanje in glas. Na začetku opazujemo osebo in zaznamo njeno držo (sklenjene roke, prekrižane noge), dihanje (hitro, počasno, globoko, plitvo) in glas (ton, hitrost, glasnost).

Nato začnemo uporabljati podobno dinamiko npr. izvajamo rahle gibe, ki ne rabijo biti popolnoma enaki, vendar so po hitrosti podobni gibom sogovornika: če naredi hiter gib dviga roke, se mi lahko le popraskamo po glavi.

Končno s podobnimi besedami oz. kar besedami sogovornika, ta sprejme sporočilo (občutek) da smo podobni in se počuti povezano.

S sogovornikom si želimo biti povezani na zavedni in nezavedni ravni še predenj začnemo podajati konkretne sugestije. Kot že pojasnjeno z zgornjim primerom to najlažje dosežemo:

• s podobnostjo (vizualna, ritem, drža, interesi, vrednote),
• ranljivost (sposobnost emocionalnega odziva),
• skupna »zarota« (s sogovornikom se oddaljimo od skupine) in
• razumevanje (sposobnost poslušanja in sprejemanja različnosti).

Stopnje aktivnega poslušanja:

• Prvi nivo – prazen pogled, zlagano poslušanje.
• Drugi nivo – Ujamemo nekaj dejstev.
• Tretji nivo – Pozornost damo podrobnostim, malo emocij.
• Četrti nivo – Aktivno poslušanje; slišimo podrobnosti in čutimo emocije, smo sočutni.